Pesniški prvenec Aljaža Primožiča nas čisto potiho, šepetajoče vabi med iskrive in čutne verze, ki ne razglašajo velikih premikov, temveč se potapljajo v globoko intimo. Zbirko, ki se ukvarja s tematiko stalnega odraščanja in medosebnih odnosov, izrekajo raznoteri pesniški glasovi. Nagovarjajo nas domačno in zaupno, kot bi se z njimi družili ugnezdeni v fotelju ali pa kar med šuštečimi rjuhami. Neutrudno iskanje, ki se dogaja ob prevpraševanju identitet, smislov in bistva, se ironično približuje cilju, ki ni tako usklajen s predstavo o popolnosti, kot se zdi na prvi pogled. Zato se plast za plastjo razkriva spoznanje, da v tem življenju nikoli ne bomo do konca zadovolj(e)ni. In da to morda sploh ni tako zelo tragično.

Puščava v krščanski tradiciji na eni strani predstavlja prostor nenehnih preizkušenj, na drugi pa priložnost za obnovitev odnosa med posameznikom in Bogom. Tudi odhod asketa v puščavo je mogoče razumeti kot proces, kjer asket skozi fizične in psihične napore premaguje zlo in krepi vero. V Vita Antonii, enem prvih in najpomembnejših hagiografskih spisov, Atanazij predstavi kontemplativne prakse, kot so osamitev, neprestana molitev, postenje, omejevanje spanca in razločevanje misli, s katerimi sveti Anton uspešno premaguje demone v puščavi. Vse njegovo delovanje je usmerjeno v postavljanje pomembnosti duše pred potrebe telesa, saj je za doseganje kreposti potrebno ohranjanje čiste duše, kakršno je ustvaril Bog. Atanazij v Antonovem govoru ponudi tudi eno prvih podrobnih razlag lastnosti demonov. Ti za uspešno zavajanje asketa s pridom uporabljajo svojo "zračno" naravo, ki jim omogoča, da spreminjajo oblike in dosegajo veliko hitrost, s katero asketa skušajo z napovedmi, ki temeljijo zgolj na sklepanju. Pri soočenju z njimi je najpomembnejše obračanje k Bogu, osredotočanje na askezo in krepost ter popolno zavračanje vseh demonov in skušnjav.