Na področju srednjenapetostnih stikalnih razvodov so se v preteklosti uporabljale različne izvedbe postrojev, ki so nudili večjo ali manjšo obratovalno zanesljivost in varnost posluževalcev. Zaradi hitrejše in zato tudi ekonomične izgradnje se je prešlo na tovarniško izgotovljene in preiskušene stikalne celice. V osemdesetih letih je prišla v ospredje zanesljivost oskrbe z električno energijo, zato je bil zmeraj večji poudarek na obratovalni zanesljivosti. Proizvajalci teh naprav so zato ponudili trgu stikalne celice z izvlečljivim glavnim stikalnim aparatom, ki je bil najprej malooljni, pozneje pa vakuumski odklopnik. Zaradi hitro izmenljivega najbolj problematičnega elementa - odklopnika, enostavne in pregledne enopolne sheme, manjšega števila vgrajenih elementov, postavitve posamezne opreme v medsebojno ločene predelke in zaradi vgrajenih blokad preprečenih napačnih manipulacij, so te celice zelo zanesljive v obratovanju in varne za posluževalce. Z množično proizvodnjo vakuumskih odklopnikov so le-ti postali izredno zanesljivi skozi dolgo življenjsko dobo, saj je potreben servisni pregled le vsakih 10 let. Zaradi težnje po zmanjševanju stroškov obratovanja, se je v zadnjem času prešlo na kovinsko oklopljene celice, pri katerih so lahko dostopni tisti elementi, do katerih je potreben pogostejši dostop - to pa so kabelski priključek (meritve na kablih zaradi okvar vodov) in merilni transformatorji (vzdrževanje metroloških lastnosti), skratka na vzdržavalcem omrežja "prijaznejše" celice. Cilj te razvojno raziskovalne naloge je rešitev teoretičnih in praktičnih problemov električnega, tokovnega in toplotnega polja, električnega obloka, rešitev mehanskih problemov, idejna zasnova pogonov in blokad ter celotnih stikalnih celic in na osnovi tega izdelati konstrukcijo in prototip celice ter ga testirati v mednarodno priznanem laboratoriju.