Magistrska naloga obravnava pojav spreminjanja didaktične paradigme vzgojnoizobraževalnega procesa tako s teoretičnega kot tudi z empiričnega vidika. Številni avtorji v strokovni literaturi govorijo o spreminjanju paradigme oziroma o paradigmatskem zasuku. Za prevladujočo sodobno paradigmo je značilno, da pojmuje človeka kot (s)miselno, svobodno in solidarno bitje, ki terja kritično participacijo in anticipacijo pri vsem in o vsem, kar je namenjeno blaginji njega in skupnosti, poleg tega pa ima v njej pomembno vlogo ekološka uzaveščenost. Neposredno naj bi se paradigmatske spremembe v šoli izražale v spremembi pojmovanja znanja, ciljev in oblik prenosa znanja. Koncept pouka, ustrezen sodobni paradigmi, je hevristični koncept, ki v središče postavlja učenca in njegovo aktivnost. Izhodiščno vprašanje naloge, sestavljene iz dveh delov, je, v kolikšni meri lahko v naši vzgojno-izobraževalni praksi dejansko govorimo o spremembi didaktične paradigme. V prvem (teoretičnem) delu naloge so predstavljena spremenjena pojmovanja znanja, učenja in poučevanja. Poseben izdelek je namenjen tudi divergentnemu mišljenju oziroma ustvarjalnosti. Vzpodbujanje miselne odprtostiučencev pri pouku naj bi namreč prav tako bil pokazatelj omenjenih sprememb. V nadaljevanju je po komponentah didaktičnega trikotnika opisan hevristični koncept pouka. V drugem (empiričnem) delu naloge so podani rezultati raziskave, ki kažejo na to, kako se opisane spremembe uveljavljajo v naši srednješolski vzgojno-izobraževalni praksi in hkrati prikazujejo prekrivanja in odstopanja naše prakse s teorijo.