Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov obravnava nastanek slovanskih geolektov hierarhične stopnje jezika iz njihovega skupnega jezikovnega prednika, praslovanščine (do ok. 800 n. š.) preko staroslovanskih geolektov (ok. 800–1000 n. š.). Pri modeliranju lingvogenez so za vsak slovanski jezik upoštevani njegovo staroslovansko izhodišče (enotno ali neenotno) in težnja v njegovem jezikovnem spreminjanju (divergentno ali konvergentno), določene so njegove definicijske lastnosti, ki so intepretirane kot inovacije oz. arhaizmi znotraj areala. V uvodnem poglavju je predstavljeno genetsko/genealoško jezikoslovje (tj. primerjalno jezikoslovje in narečjeslovje). V osrednjih treh poglavjih je obravnavano postopno oblikovanje slovanskih jezikov znotraj treh osnovnih slovanskih makroarealov (južna, vzhodna in zahodna slovanščina), v dodatnem poglavju pa še delitev slovenskih in osrednjejužnoslovanskih, predvsem kajkavskih narečij, pri čemer je posebna pozornost namenjena slovensko-osrednjejužnoslovanski zemljepisni jezikovni meji. Delo je hkrati tudi prispevek k splošni teoriji in metodologiji genealoškega jezikoslovja, ki ju je mogoče aplicirati tudi na drugo jezikovno gradivo.

Monografija prinaša podroben in metodološko izdelan jezikoslovni opis slovenskega ziljskega govora zadnjih govorcev na skrajnem severozahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja. Uvodni prispevek Vlada Klemšeta na podlagi zemljepisnih krajevnih in ledinskih imen iz franciscejskega katastra predstavlja podobo Lipalje vasi v začetku 19. stoletja. Prispevek Karmen Kenda-Jež, ki je nastal v sodelovanju z Robertom Grošljem in Vero Smole, pomeni prvo podrobnejšo jezikoslovno obravnavo slovenskega govora Lipalje vasi (komentiran izbor besedil). Skozi pripovedi informantov, vseh treh v vasi rojenih maternih govorcev slovenskega jezika, se odstira pogled v organiziranost družinskega in vaškega življenja sredi in konec 20. stoletja. Študija Roberta Grošlja opisuje skladnjo slovenskega koroškega ziljskega govora v Lipalji vasi na temelju skladenjskega dela vprašalnice za OLA. Analiza gradivsko temelji na pogovorih, posnetih v Lipalji vasi v letih 2000 in 2005. Monografijo sklene prispevek Mateja Šeklija, ki prinaša etimološko razlago in seznam slovenskih hišnih imen ter poimenovanj hišnih gospodarjev in gospodinj po starih hišnih številkah.

Monografija obravnava podsestav lastnih imen v narečnem govoru kraja Livek in njegove okolice. Lastna imena so v delu pojmovana kot posebna lastnoimenska (onomastična, proprialna) sfera jezikovnega sestava ter so analizirana z vidika etimološkega in funkcijskega imenoslovja v okviru teoretičnega jezikoslovja. Od sedmih poglavij vsako obravnava skupino zemljepisnih in osebnih lastnih imen (ledinska imena; hišna imena; krajevna, gorska in vodna imena; vzdevki; priimki; rojstna imena), ki jim je dodano še kratko poglavje o živalskih imenih. Priloga knjigi je karta Ledinska imena v kraju Livek in njegovi okolici.

Monografija Ovčja vas in njena slovenska govorica pomembno doprinaša k opisu slovenskih govorov Kanalske doline in odstira »živost« slovenskega jezika na skrajnem severozahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja. Pri njenem nastajanju so združili moči domačini in raziskovalci različnih znanstvenoraziskovalnih ustanov, goriške in videmske univerze, Univerze v Ljubljani, Univerze na Primorskem in Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU.