Diplomsko delo predstavlja družino v kratki prozi Franja Frančiča. Franjo Frančič (1953[!]) je avtor z zelo bogatim opusom (je pisatelj, pesnik, dramatik in prevajalec). Glede na tipologijo sodobne slovenske kratke proze ga uvrščamo v neorealistični tip oziroma v tip zgodb, ki govorijo o izpraznjenih medosebnih odnosih v urbanem okolju. Je svobodni kulturni delavec, po poklicu socialni delavec; hkrati pa izhaja iz razbite družine. Vsa ta tri dejstva dajejo močan pečat njegovemu pisanju, saj so te življenjske izkušnje izhodišče njegove kratke proze. Osrednji del diplomskega dela je tematska analiza celotnega kratkoproznega opusa Franja Frančiča. Analize zgodb, ki se navezujejo na tematiko družine, so izdelane na podlagi Greimasovega aktantskega modela. Na mesto subjekta je postavljen otrok (ali druga odrasla oseba, povezana z motivom družine), katerega pri doseganju objekta želje onemogočajo starši, ki (večinoma) nastopajo v vlogi nasprotnikov. S tem je v kratkoproznem opusu Franja Frančiča prikazana disfunkcionalnost družin, saj starši ne omogočajo otroku, da bi uresničil svoj želje ter se s tem uresničil kot osebnost.