Shranjevanje dobovega želoda za več kot eno leto je zelo problematično, zato je bil namen raziskave razviti metodo večletnega shranjevanja želoda in priti do novih spoznanj o vlogi sladkorjev, fitinske kisline in fizioloških procesovdozorevanja želoda na vzpostavljanje odpornosti želoda na izsušitev nanizke temperature. Dva vzorca želoda smo nabrali na različnih rastiščih in vrazličnih letih. Po opravljenih predpripravah (posmaturacija, termoterapija) in postopnem zniževanju temperature smo del želoda trajno shranjali pri temperaturi -3 C, -6 C in -9 C: prvi vzorec 18 mesecev in drugi vzorec 6 mesecev. Med shranjevanjem smo analizirali vlažnost in kalivost želoda, vsebnost sladkorjev (glukoza, fruktoza, galaktoza, saharoza, rafinoza, stahinoza), škroba in fitinske kisline v želodu in rast sadik v drevesnici. Želod smo uspešno shranili čez dve zimi na temperaturi -3 C, oziroma čez eno zimo na temperaturi -6 C. V obeh priemrih je bila kalivost ves čas shranjevanja okoli 90%. Vsebnost glukoze in fruktoze v želodu se je med prvo zimo shranjevanja povečala do spomladi. Vsebnost saharoze in rafinoze v želoduse je povečala do sredine prve zime shranjevanja in se nato do spomladi znižala. Rezultati raziskave so pokazali, da bi lahko nizka vlažnost shranjenega želoda (40,5%) povečala odpornost želoda na nizke temperature.