Pozno srednjeveška družba je v duhu viteštva in križarskih pohodov pričela razvijati rodbinske simbole, ki so se odražali kot poslikava na ščitih in jih imenujemo grbi. Sprva so grbe uporabljale le rodbine, ki so bile najvišje na družbeni lestvici, kasneje so grbe pričele uporabljati tudi nižje plemiške rodbine. Posledično so se razvila stroga pravila, ki so plemičem velevala, kakšna sme biti podoba grba. Konec 13. stoletja so imele bolj ali manj vse rodbine že svoj grb, ki jih danes lahko rekonstruiramo s pečati. Pečati so namreč temeljno izhodišče za prepoznavanje rodbinskih grbov. Rodbina je rodbinski simbol, se pravi grb, prenašala iz roda v rod in ga spreminjala le v redkih primerih. Grb je bil za plemiče orodje za potrjevanje lastnikove identitete in statusnega simbola, ki ga je imel v družbi. Na Spodnjem Štajerskem je bilo v 14. stoletju prisotnih veliko plemiških rodbin, ki so na heraldičnem polju uporabljali razgibano paleto različnih motivov, med katerimi prevladujejo predvsem živali in geometrijske oblike. Med rodbinami izstopajo predvsem Aufensteinski, Kunšperški, Lichtensteinski, Mariborski, Pfanberški, Ptujski, Stubenberški, Viltuški, Vovbrški, Vuzeniški, Walseejski in Žovneški, ki spadajo med posestno in politično najmočnejše rodbine na Spodnjem Štajerskem v prvem stoletju habsburške nadoblasti.