Vrtičkarstvo se v Ljubljani nezadržno širi in danes zavzema površino enako ožjemu centru mesta v velikosti vsaj 250 hektarov. V zadnjih desetih letih se je dejavnost, pretežno brez kakršnegakoli strokovnega nadzora, razširila na 100 hektarov novih površin. Vrtičkarska območja se samo v manjših predelih pojavljajo na območjih, ki so z dolgoročnim načrtom trajno namenjena tej rabi. Zanikanje pomena vrtičkarstva kot ene od mestnih dejavnosti je privedlo do pomanjkljivega strokovnega nadzora nad razvojem, ki ga danes označujejo vsi znaki neformalne prostorske prakse, to so prostorski, oblikovalski, okoljevarstveni in organizacijski problemi. Vrtičkarstvo je prisotno v mestih razvitega in nerazvitega sveta. Potreba po neposrednem stiku z naravo, način preživljanja prostega časa in preskrba z vrtninami vodijo vrtičkarje širom sveta. Večina urbanih okolij se danes organizirano in pod strokovnim nadzorom odziva na eno od potreb meščanov. V Ljubljani je potrebno zagotoviti vrtičkarstvu ustrezen položaj med drugimi rabami prostora ter preprečiti nadaljevanje prakse, po kateri danes lastnina zemljišča, brez strokovnih smernic in omejitev, odloča o rabi. Zajeziti je potrebno vse vrste neformalnega vrtičkarstva na javnih površinah in uvesti svetovalno službo, ki bo opredeljevala pogoje prostorske in okoljevarstvene sprejemljivosti lokacij za vrtičkarstvo ter oblikovalska izhodišča za celovite zasnove območij in nasvete glede gojitve rastlin. Ker je vrtičkarstvo raba z značilnim prehodnim značajem, obstajajo realne možnosti za zagotovitev potrebnih površin v mestu. Ker pa se umešča na mnoge, za druge dejavnosti manj privlačne lokacije in kmetijska zemljišča, na katerih upada zanimanje za kmetijstvo, je strokovni nadzor razvoja edina sprejemljiva rešitev.