Magistrsko delo obravnava leposlovje v podlistku časopisa Slovenec v obdobju 1919-1924. Rezultati statistične analize kažejo razmerje med številkami časopisa, ki so vsebovale podlistek, in številkami, ki podlistka niso vsebovale, koliko izdaj je v posameznem letniku vsebovalo podlistek, razmerje med leposlovnimi in neleposlovnimi objavami, razmerje med izvirno prozo, poezijo in dramatiko in koliko izdaj časopisa vsebuje posamezno literarno zvrst. Analizirano je tudi razmerje med enkratno objavljenimi izvirnim leposlovjem in izvirnim leposlovjem v nadaljevanju, razmerje med številom objav in nadaljevanji prevedenega leposlovja ter delež prevedenega leposlovja po posameznih letnikih. Del analize je posvečen avtorjem, ki so objavljali v podlistku časopisa Slovenec, kjer me je zanimalo razmerje med številom avtorskih in anonimnih objav in razmerje med številom avtorjev in avtoric izvirnega leposlovja ter kateri avtorji so imeli največ objav, nato pa je sledila krajša vsebinska analiza izvirnih leposlovnih objav ipd. Na koncu sledi še primerjava z rezultati analiz obdobij 1910-1913 in 1914-18. Celotna bibliografija podlistkov je umeščena v prilogo magistrskega dela, seznam izvirnega proznega leposlovja pa je objavljen na Wikiviru.

Sodobni slovenski roman v zadnjih dvajsetih letih je modificirani tradicionalni roman - zgleduje se po tradicionalnem romanu, njegov model pa modificirajo različne post/modernistične preobrazbe, najbolj pa žanrski sinkretizem, povečan delež govornih sestavin in prenovljena vloga pripovedovalca, ki je kršila dogovore z ironično perspektivo in s svojim netipičnim položajem. Pripovedovalčeva samozavedajoča se pripoved se izraža s številnimi ironičnimi napotki o tekstu, ki zaustavljajo in poglabljajo pripoved. Diskurzivnost pripovedovalčevega vmešavanja nima, tako kot v romanih 19.stoletja, informativne vloge, prav tako ne uveljavitveno samoozaveščevalne, tako kot v postmodernističnih romanih, ampak bolj destruktivno, v pozitivnem smislu, poslanstvo (Zupan Sosič 2003: 51). V sodobnem slovenskem romanu nastopa ironični pripovedovalec v Mazzinijevem romanu Kralj ropotajočih duhov, Möderndorferjevem romanu Opoldne, nekega dne, Deklevovem romanu Pimlico in številnih drugih.