Posegi v prostor so vedno potencialno konfliktni. Teoretske razprave o reševanju konfliktov največkrat obravnavajo racionalne in participativne pristope k odločanju. Legitimnost prvih temelji na objektivnosti strokovnih presoj, ki pa so zaradi odtujenosti od družbenih vrednot v praksi pogosto nelegitimni. Slednji skušajo ta legitimacijski primanjkljaj odpraviti z vključevanjem javnosti v odločanje in deliberacijo. Zaradi utopičnosti načel resničnosti, pravilnosti in iskrenosti, po katerih naj bi se ravnali akterji, tudi participativni pristopi v praksi niso vedno legitimni. Raziskav, ki bi brez sodb o ustreznosti pristopov celovito proučevale dejanske postopke odločanja, je v prostorskem načrtovanju malo, v Sloveniji pa jih praktično ni. V raziskavi smo obravnavali konflikte pri prostorskem umeščanju prometne infrastrukture. Zanimale so nas vloge akterjev, vzroki za konflikte, argumentacije in pristopi k reševanju konfliktov. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako v praksi, ki je vedno potencialno konfliktna, dosegati legitimnost. V raziskavi smo primerjali študiji primerov umeščanja avtocestnega odseka v Trebnjem in hitre ceste med Šentrupertom in Velenjem. Uporabili smo kvalitativne metode raziskovanja: analizo dokumentov in časopisnih člankov ter intervjuje. Rezultate smo interpretirali s pomočjo teorije kompleksnosti in teorije akter-omrežje, ki predvidevata dinamičnost odločanja. Raziskava je pokazala, da na reševanje konfliktov vplivajo različni družbeni dejavniki, zato se pogoji legitimacije spreminjajo. Odločanje zato zahteva kontinuirano deliberacijo med akterji in prilagodljivost postopkov odločanja, odločitve pa morajo vedno temeljiti na čim širšem družbenem in strokovnem konsenzu. Pri prostorskem umeščanju prometne infrastrukture je pomembna tudi deliberacija med teritorialnimi enotami, kar je v Sloveniji zaradi odsotnosti regionalne ravni problematično. Čeprav je raziskava omejena na prometno infrastrukturo v Sloveniji, je metodologijo možno uporabiti tudi za raziskovanje drugih prostorskih konfliktov, tudi izven meja Slovenije.

Knjiga obravnava različne vidike urejanja javnega potniškega prometa v Ljubljanski urbani regiji, pri čemer je izpostavljeno sodelovanje Ljubljane kot metropole in njenega funkcijsko povezanega zaledja. Po preučitvi temeljnih družbenih procesov, ki usmerjajo razvoj v obravnavani regiji, kot na primer centralizacija in suburbanizacija, smo se osredotočili na promet in javni potniški promet v regiji. Analizirali smo prometne tokove, obremenjenost cest in dnevno mobilnost, posebno pozornost smo posvetili časovni dostopnosti do prebivalcev in delovnih mest. Za zaznane primere netrajnostne mobilnosti smo skušali najti primerne ukrepe in vzorčne dobre prakse, zlasti na področju izboljšanja prostorske in časovne dostopnosti ter prestopnih točk javnega potniškega prometa. Izdelali smo predloge za integracijo prostorskega in prometnega načrtovanja, predstavili pa smo tudi ideje o zasnovi razvoja javnega potniškega prometa na izbranem koridorju v Ljubljanski urbani regiji.