V svoji študiji sem preucil možnost uporabe določenih metod daljinskega zaznavanja pri izdelavi dinamičnega hidrološkega modela z distribuiranimi parametri (MIKE SHE) na območju zaledja izvira Rižane. Izdelani model simulira celotni hidrološki krog na obravnavanem območju. Tok podzemne vode v vodonosniku je modeliran s konceptualnim modelom, procesi, ki vplivajo na napajanje vodonosnika (evapotranspiracija, tok v nezasičeni coni) pa so modelirani bolj natančno. Na te procese je tudi omejena uporabnost daljinskega zaznavanja. Vir podatkov za metode daljinskega zaznavanja sem uporabil satelitske podobe (Landsat TM in NOAA-AVHRR). Poleg določitve rabe tal sem jih uporabil za oceno dinamike razvoja vegetacije in za vrednotenje prostorske porazdelitve z modelom simulirane evapotranspiracije. Rabo tal (vhodni podatek) v modelu sem določil s klasifikacijo satelitske podobe Lansat TM v šest vegetacijskih razredov. Prednost takšnega pridobivanja podatkov je predvsem hiter zajem novih podatkov in možnost samostojne opredelitve vegetacijskih razredov, ki združujejo vegetacijo glede na njihov vpliv v hidrološkem krogu. Klasifikacija je v študiji tudi osnova za uporabo linearnega modela mešanja, s pomočjo katerega sem določil razvojne faze vegetacijskih razredov. Na podlagi enaindvajsetih satelitskih podob NOAA-AVHRR doloceni časovni NDVI (vegetacijski indeks normalizirane razlike) profili, ki odražajo razvojne faze vegetacijskih razredov, so v splošnem primerljivi z opazovanji. Izjema je v primeru vegetacijskega razreda, ki pokriva najmanjši delež ozemlja (2 %), kar kaže na možnost uporabe linearnega modela mešanja zgolj za razrede, ki pokrivajo znatni delež obravnavanega ozemlja. Z uporabo časovnih profilov indeksov listne površine, določenih na podlagi NDVI časovnih profilov vegetacijskih razredov, v hidrološkem modelu obravnavanega območja sem izboljšal njegovo zanesljivost, ocenjeno s primerjavo simuliranega in opazovanega pretoka izvira Rižane. Na podlagi skupne srednje napake, Nash-Sutcliffovega koeficienta in korelacijskega koeficienta ocenjeno izboljšanje je majhno. Orografska interpolacija (Šercl & Lett, 2002), ki sem jo uporablil za porazdelitev padavin v modelu ne prispeva k večji zanesljivosti simulacije pretoka izvira Rižane. Opazno pa je izboljšanje prostorske porazdelitve simulirane evapotranspiracije, ocenjeno s primerjavo porazdelitve vrednosti indeksa TVDI (Sandholt et al., 2002), ki je določen zgolj z uporabo NOAA-AVHRR podob in odraža stanje vegetacije in tal povezano z razpoložljivostjo vode. Ugotavljam, da je metoda TVDI lahko uporabna za primerjavo porazdelitve evapotranspiracije zgolj na območju, ki ga zajema določena satelitska podoba, medtem ko je za primerjavo evapotranspiracije iz različnih časovnih obdobij uporabnost omejena.

Najstarjše kamnine na kartiranem območju so srednjepermijski skladi trogkofolske in grödenske stopnje, oboji klastično razviti. Prehod med stopnjama je konkordanten. Zgornjepermijskih skladov na priskovanem ozemlju ni in so se spodnjetriasne kamnine najbrž transgresivno odložile na srednjepermijske plasti. Skitijske kamnine so v celoti razvite v seiski in campilski plasti. Anizijski dolomit se pojavlja v manjših debelinah vezan na skitijske kamnine. Sledijo langobardski črni ploščati apnenci, na bazi s konglomerati. Posidonia wengensis dokazuje njihovo starost. Vsebujejo keratofirske tufe. Cordevol je dolomitno in apnečnevo razvit. V dolomitih je Diplopora annulata, v apnencih pa korala Margartophillia capitata. Julsko podstopnjo predstavljajo črni apnenci z bogato mikrofavno pri Glinicah pa tudi makrofavno. Najznačilnejši fosilni predstavniki so: alga Clypeina besici, ter školjke Alectrionia montis caprilis, Myophoria kefersteini in Trigonodus carniolicus. Pri Gaberjah nastopajo še konglomerati. Navzgor so se konkordatno odlagali norijski dolomiti v zgornjih delih z redkimi plastmi onkolita in retijski apnenci z velikimi megalodontidnimi školjkami. Jurski skladi zaključujejo razvoj kamnin na kartiranem ozemlju. Tvorijo jih pretežno temno sivi apnenci, ki ležijo na retijskih dachsteinskih plasteh.

Macesnikov plaz nad vasjo Solčava s 2.400 m dolžine in površino 18 ha sodi med največje plazove v Sloveniji, ki so se sprožili v zadnjem času. Zaradi obsežnih raziskav in relativno dolgega obdobja opazovanja je plaz zelo primeren za analiziranje. Rezultati opazovanja plazu so pokazali nihanje hitrosti plazenja vzdolž plazu ter sezonska nihanja. Vzdolž plazu se spreminja tudi globina drsine ter nivo podzemne vode. Gibanje materiala vzdolž plazu poteka na različne načine: kot translacijsko plazenje ter kot viskozni tok. V magistrskem delu sem, z uporabo statističnih orodij, ugotavljal odvisnost premikanja plazu od raznih vplivnih dejavnikov. Opravljene analize so pokazale zapleteno interakcijo med posameznimi vplivnimi dejavniki. Noben dejavnik ne more samostojno zanesljivo razložiti obnašanja plazu po njegovi celotni dolžini. Določena območja plazu pa se podobno obnašajo. Padavine zagotovo vplivajo na hitrost plazenja v določenih delih plazu. Največji vpliv imajo v zgornjem delu plazu. Naklon odločujoče vpliva na hitrost plazenja le v nekaterih delih plazu. Gibanje plazu je v veliki meri odvisno od oblikovanosti terena. Največja hitrost plazenja se je razvila na predelu, kjer je plaz najožji. Material v plazini se generalno gledano vzdolž plazu veliko ne razlikuje. Manjše razlike pa so, v kombinaciji z drugimi dejavniki, verjeten vzrok različnim tipom deformacij.