This book analyzes the reasons for the emergence and extinction of the Croatian name in four Slovene border regions. The author uses comparative methods and a broad spectrum of sources. He explores how this process was triggered by tectonic geopolitical changes resulting from the Ottoman conquests in the Balkans and the Pannonian Basin.

V trinajstih generacijah potomcev znamenitega polihistorja J. V. Valvasorja (1641–1693) najdemo celo vrsto zanimivih ljudi, od znanstvenikov, umetnikov in politikov vse do mučenca Katoliške cerkve in italijanske teroristke. V pričujoči monografiji je skupaj z njihovimi družinami predstavljenih tistih pet, ki so bili na Slovenskem vsak po nečem zadnji. Najstarejši, Franc vitez Gadolla (1797–1866), je zapustil občudovanja vreden, skoraj povsem neuporabljen rokopisni domoznanski opus. Častnika Antona Aleksa barona Dienersperga (1820–1889) so pozabi iztrgali njegovi nedokončani spomini. Janez Nepomuk vitez Resingen (1812–1885) je bil prepoznavna javna osebnost na slovenskem Štajerskem. Skladatelj Rudolf von Weis-Ostborn (1876–1962) iz Gradca, ki je v začetku 20. stoletja deloval v Ljubljani, je danes eden najbolj znanih Valvasorjevih potomcev. Najbolj tragična osebnost je bil mariborski Nemec Karl Mayer (1890–1941), ki je kot psihični bolnik postal žrtev nacistične evtanazije in bil zadnji na Slovenskem živeči Valvasorjev potomec sploh.

Monografija o kranjski plemiški rodbini Valvasor v obdobju od 16. do prve polovice 19. stoletja le za spoznanje podrobneje obravnava življenje in delo polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) kakor življenjske poti drugih rodbinskih članov. Prednostni namen obsežne raziskave je namreč osvetliti vzpone, padce, tegobe in uspehe posameznikov in plemiške družbe našega prostora. Družbe, ki jo družijo genealoške vezi, pripete na skupno rodovno deblo, katerega začetnik je bil severnoitalijanski priseljenec, anonimni služabnik Hieronim Valvasor. Njegov neobičajni vzpon med zemljiške gospode in plemiče je podobno presenetljiva zgodba, kot bo nenavaden raziskovalni duh Hieronimovega vnuka Janeza Vajkarda stoletje pozneje in po dveh stoletjih nagel upad biološke moči tedaj že razvejene rodbine. Valvasorji so danes eden od izumrlih plemiških rodov, ki je v svojem času na Kranjskem nekaj pomenil, čeprav ni spadal med starejše, tiste z najvišjim naslovom, najbogatejše in najvplivnejše. Njegove rodbinske veje so bile različno uspešne in ugledne, posamezniki pa so sestavljali pisano paleto od veljakov in drugače izstopajočih. Kljub vsej veljavi in pomenu nekaterih rodbinskih članov v javnem življenju Kranjske v 17. in prvi polovici 18. stoletja bi ta rodbina postala zgolj ena od izumrlih plemiških rodbin iz osrednje slovenske dežele, če se ne bi visoko nad vsemi Valvasorji dvigalo ime polihistorja Janeza Vajkarda. Samo z njim in posebej zaradi njegove monumentalne Slave vojvodine Kranjske (1689) se je njegov rod trajno zapisal v zgodovino dežele in širšega prostora, tako da ima Valvasorjevo rodbinsko ime danes posebno težo. Slava je našla svoje mesto tudi v podnaslovu monografije, na sredi med vzponom in zatonom rodbine. _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ The monograph ('The Valvasors. The Rise, the Glory and the Decline') on the Carniolan noble family Valvasor in the period from the 16th to the first half of the 19th century pays just a slightly more attention to the life and work of the polymath Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) than to the life courses of other family members. The principal aim of the comprehensive research on the polymath’s family is to cast light on the rises and falls, misfortunes and successes of individuals as well as noble society in the present-day Slovenian territory. A society woven together by genealogical ties attached to the common family tree that was founded by a northern Italian immigrant, an anonymous servant Hieronim Valvasor (about 1550–1602/3). The story of his extraordinary rise to seigniority and nobility is astonishing as the research spirit of his grandson Janez Vajkard will be exceptional in the following century and the decline of the biological power of the then ramified family will swift two hundred years later. The Valvasors are today one of the extinct noble lineages that bore some significance in Carniola in their time, though not belonging to the old, highest-ranking, wealthiest and most influential families. Different family branches ascended to different levels of accomplishment and reputation, with individual members making up an assorted palette of influential and otherwise notable personages, average noblemen of their day, to individuals who pushed the boundaries of social norms. Even though some of its representatives had a prominent and important role in the Carniolan public life during the 17th and in the first half of the 18th century, the family would have become just another extinct noble family from the central Slovenian province, if the name of the polymath Janez Vajkard had not risen high above all Valvasors. It was only through him and particularly through his monumental Glory of the Duchy of Carniola (1689) that the family had forever written itself into the history of the province and beyond, adding great significance to the family name Valvasor. The Gloryfound its place also in the subtitle of the monograph, midway between the rise and the decline of the family.

Pisatelj Janez Mencinger je bil kakor glas vpijoèega v pušèavi, ko je v zaèetku 20. stoletja s kanèkom ironije ugotavljal, da so Krèani po domiselnosti prekosili stare Grke. Mestno hiralnico so namreè brez vseh dokazov razglasili za zadnji dom Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) in kranjskemu polihistorju na njenem proèelju leta 1894 odkrili spominsko plošèo. Hiše se je prijelo ime Valvasorjeva in je kot takšna prišla v zavest številnih rodov. Komajda pa je Mencinger mogel slutiti, da v hiši, v kateri je nazadnje prebival in umrl Valvasor, živi prav on. Danes jo skupaj s sosednjo, z njo povezano stavbo poznamo z imenom Mencingerjeva hiša. V monografiji so na podlagi analize skopih virov iz domaèih in tujih arhivov predstavljene zadnje ugotovitve o historiatu obeh stavb – prave in napaène Valvasorjeve hiše. Z veliko mero zanesljivosti je bilo mogoèe odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj se je pred poldrugim stoletjem pri razglasitvi Valvasorjeve hiše pripetila »usodna« napaka. Markantno renesanèno stavbo so namreè v prvi polovici 19. stoletja imeli v lasti prapraneèak Janeza Vajkarda Valvasorja in kratek èas celo polihistorjevi neposredni potomci.

»Družbena mobilnost« je koncept, ki slovenskemu zgodovinopisju ni neznan, vendar je bil doslej razmeroma redko in parcialno uporabljen. Med problemsko izrazito zanemarjene vidike sodijo družbena mobilnost v času več generacij, razmerja med individualno in skupinsko mobilnostjo ter gibanje posameznikov in skupin po družbeni lestvici navzdol. Predmet pričujoče monografije so pojavi in procesi, ki spremljajo ali so sestavni del daljnosežnih družbenih premikov. V opredelitvi »družbena in identitetna mobilnost« so v grobem zajeti trije temeljni elementi: 1) mobilnost posameznikov, skupnosti in skupin na družbeni lestvici v krajšem in daljšem časovnem izseku, 2) spremembe v njihovi identiteti, ki so z družbeno mobilnostjo neposredno ali posredno povezane, in 3) mobilnost kolektivnih identitet, ugotovljiva skozi daljša časovna obdobja. Vse tri naštete elemente vključuje tudi t. i. konfesionalna mobilnost (spreminjanje konfesionalne pripadnosti), ki ima svoje specifičnosti, a je hkrati neredko tesno povezana z družbeno oziroma z identitetno mobilnostjo ter z vprašanjem konfesionalne identitete kot take.

Monografija izrisuje zgodovino dvorca Podšentjur v zasavskem Podkumu do danes. Med podšentjurskimi graščaki pripada posebno mesto rodbini Čop, ki je dvorec kupila leta 1748, od zemljiške odveze leta 1848 pa kontinuirano kmetuje na nekdanji dominikalni posesti. Prva posebnost Podšentjurja je dolgotrajno lastništvo Čopovega rodu, saj so Čopi danes na Slovenskem najstarejša od samo dveh rodbin graščakov neplemiškega izvora, ki se lahko pohvalita, da sežejo njune korenine še v čas pred prelomnim letom 1848. Druga posebnost je nastanek dvorca, ki se je razvil v drugi polovici 16. stoletja iz posesti kmetov Zavrlov. Ti so se v dveh ali treh generacijah povzpeli od navadnih podložnikov do zemljiških gospodov, zadnja predstavnica te rodbine pa se je celo poročila s plemičem. Končno ne gre prezreti tretje posebnosti, dejstva, da sta v 20. stoletju potonila v pozabo tako ime dvorca kot sploh spomin na Čopovo hišo kot nekdanji dvorec ter na Čope kot graščake in zemljiške gospode.

The reasons for the establishment of the term `Croatian' in place of the original `Slovene' were similar in all four border areas under discussion but also specific to each one. The areas differed with respect to the time frame in which the term `Croatian' was documented and also with respect to its rootedness. The designation first appeared in Kostel, as early as the end of the sixteenth century (1598), last in Prlekija, being no earlier than the beginning of the eighteenth century, and was documented for the longest period in the southernmost part of Prekmurje (1811). The ethnonym `Croats' and linguonym `Croatian' gained the most ground in White Carniola and Kostel; in Prekmurje, they reached various degrees of acceptance, depending on the ecclesiastical as well as religious division of the area, whereas in Prlekija, there were only records of the linguonym. The dwindling and disappearance of the term `Croatian' until circa 1800 related to a number of factors. A very important role was played by political-administrative and ecclesiastical reforms that pulled the border areas under discussion from Croatian cultural and educational centers.