Kras v srednjeveškem pomenu – pokrajina med Furlanijo, Istro in Kranjsko – je imel od 13. stoletja samostojen političen razvoj. Vključuje strateške prelaze na cestah proti jadranskim pristaniščem in Italiji, zato je v poznem srednjem veku doživljal izredno dinamično obdobje. Za najpomembnejša gospostva in pristanišča so se spopadale številne sile severnojadransko-vzhodnoalpskega prostora: oglejski patriarhi, Andeški-Meranski, Spanheimi, Goriški, beneška republika, Habsburžani, Luksemburžani, Celjski, bavarski Wittelsbachi, Walseejci, Ogrska. Politična dinamika in spremljajoče vojaško dogajanje so bili skoraj nepregledni. V 15. stoletju si je cesar Friderik III. uspel podrediti večino Krasa, vojna z beneško republiko (1508–1516) pa je za tri stoletja zarisala zahodne meje in celotno Primorsko dokončno vključila v sklop ostalih habsburških dežel. V 15. stoletju je Kras oblikoval celo značilnosti samostojne dežele – prej geografski pojem je dobil politično vsebino. Kot »dežela v nastajanju« je funkcioniral še večji del 16. stoletja, dokler ni bil vključen v vojvodino Kranjsko.

V prvi knjigi iz nove serije historično-topografskih priročnikov smo obdelali ozemlje dežele Kranjske do leta 1500. V obravnavo je zajetih 3608 kranjskih toponimov (vasi, zaselkov, trgov, mest, gradov, dvorcev, ledinskih in vodnih imen idr.) z nekdanjimi variantami njihovih imen, kot jih zasledimo v virih do leta 1500 (listine, urbarji, fevdne, računske, notarske, kopialne knjige ipd.). Gesla so urejena po abecednem zaporedju in vsak zapis starega imena je opremljen z datumom, navedbo vira, v katerem ga zasledimo, nahajališčem vira (arhiv, knjižnica ipd.) ter eventuelno objavo vira (publicirane zbirke). Celoten korpus zajema več kot 24.400 nekdanjih variant zemljepisnih imen Kranjske (paleonimov). Priročnik s spremljajočo spletno aplikacijo, povezano z zemljevidom (http://topografija.zrc-sazu.si/), bo nadvomno zanimiv za strokovnjake različnih znanstvenih disciplin (zgodovinarje, geografe, arheologe, etnologe, jezikoslovce …), kot tudi za ljubiteljske zgodovinarje in domoznance.

Promet v najširšem smislu – kot transport, najrazličnejše oblike potovanj in komuniciranja – je bil tudi v srednjem veku sestavni del vsakdanjega življenja. To obdobje z vidika prometa še zdaleč ni bilo »mračno«, temveč izredno razgibano. Pričujoča knjiga osvetljuje ta manj znani in do sedaj bolj ali manj neraziskani vidik srednjega veka na Slovenskem. Tematika je prikazana z najširše perspektive, ki vključuje tako vlogo prometa v političnih načrtih in aktivnostih, oblikovanje trgovskih tokov, nastajanje in razvoj mest, kot tudi številne vsakdanje oblike mobilnosti in komuniciranja, od potovanj kmečkih tovornikov, slov, romarjev, menihov in prelatov, do velikih vojaških pohodov in potovanj kronanih glav.

Knjiga je poglobljena znanstvena študija s področja primerjalne zgodovine mest. Ukvarja se z zgodnjimi fazami v razvoju slovenskih srednjeveških meščanskih naselbin (mest in trgov), ki so bile v dosedanjih zgodovinskih prikazih pretežno ignorirane. Gre za obdobja zgodnjega in visokega srednjega veka. Večina urbanih naselbin namreč ni bila šele v 12.–13. stoletju preprosto »ustanovljena« povsem na novo sredi agrarne pokrajine, vključno s podelitvijo »mestnih pravic«, kot je pogosto prepričanje. Razvoj je bil v večini primerov bistveno bolj pester in zapleten. Mnogo meščanskih naselbin je imelo dolgo predzgodovino, zgodnejše razvojne faze, ki so šele v teku stoletij privedle do celovitega »srednjeveškega mesta« v pravnem, urbanističnem in socialnem pogledu. Na primerih Ptuja, Slovenj Gradca, Kranja, Škofje Loke in Gorice je prikazanih nekaj tipov zgodnjega urbanega razvoja, kar odpira nove perspektive v razumevanju te pomembne problematike evropske srednjeveške zgodovine.